Težko mi bo na kratko opisati kaj vse se mi je zgodilo odkar sem spoznal Taekwon-Do in kako je ta plemenita borilna veščina vplivala na moje življenje. Nešteto je bilo trenutkov, ki se kot reka vijejo po mojih mislih vedno, ko premišljujem o tej plemeniti borilni veščini, a jih je zelo težko sestavljati v besede in stavke. Morda bo moja kratka zgodba zanimiva vsaj tistim, ki me poznajo in ki se čudijo kako je mogoče, da se nikoli ne naveličam oditi v telovadnico ali na tekmovanje. Kakorkoli že, Taekwon-Do mi pomeni veliko, veliko več kot le hobi, pomeni ljubezen, ki mi je zlezla globoko pod kožo in ki je »verjetno« ne bom nikoli zapustil!

V mladosti sem zelo rad igral nogomet, ki sem ga imel tudi najbližje svojega doma, borilne veščine pa so mi bile nekaj mističnega in velika skrivnostna želja. Lahko rečem, da sem že kot majhen deček čutil, da so borilne veščine veliko več kot le brcanje ter boksanje in danes, ko poznam le delček Taekwon-Do-ja lahko rečem, da sem o tem popolnoma prepričan.
No, z odraščanjem moja želja nikakor ni izginila in pred odhodom na fakulteto v Ljubljani leta 1993, sem se odločil, da bom začel v Ljubljani ali igrat nogomet, ali bom šel plesat ali pa bom začel trenirati borilne veščine. Tako sem najprej na fakulteti začel igrati nogomet in se kmalu priključil takratnemu uspešnemu klubu malega nogometa Gratik iz Ljubljane. Zaradi finančnih potreb sem kmalu pričel delati in zaradi tega hitro končal z nogometno kariero. Na faksu sem imel sošolca Braneta Voh, ki je vedno kaj razlagal o neki borilni veščini za katero jaz še nisem nikoli slišal – TAEKWON-DO. Končno sem se opogumil in ga vprašal, če lahko kdaj z njim treniram in če bi me česa naučil. Najprej me je začudeno pogledal nato pa me je povabil kar z njim na trening češ, da je trener OK in da bom tako najbolje videl kako izgleda ta zadeva! No in tako sem pri starosti 18 let prvič odšel na trening Taekwon-Do-ja kar pa mi je za vedno spremenilo življenje! Ko sem komaj preživel prvi trening je bila moja odločitev jasna – to sem iskal že celo življenje. Trener Ismet Ičanović, danes mojster IV DAN mi je postal izjemno dober prijatelj, poleg tega pa mi je prikazal ter naučil veliko lepot Taekwon-Do-ja, ki so me povsem prevzele.

Poleg študija in dela sem tako začel intenzivno trenirati ter bil prepričan, da bom treniral le tehniko in forme pa sem se precej uštel. Prva tekma je bilo Državno prvenstvo v Slovenskih Konjicah kjer sem v formah za zeleni pas zasedel 3. mesto. Nato sem se v klubu začel boriti, v jeseni pa sem se udeležil prvega tekmovanja v formah in borbah in to v Knokke Heist v Belgiji, kjer sem v borbah –80 kg med modrimi in rdečimi pasovi zasedel 3. mesto. To pa je bila spodbuda po kateri sem začel tudi tekmovati v borbah. V moji kategoriji so bili takrat izjemni borci med katerimi so najbolj izstopali seveda moj trener Ismet Ičanovič, Mariborčana Jan Čreslovnik in Andrej Sande ter še nekateri drugi uspešni tekmovalci. Od Čreslovnika sem izgubil na dveh DP leta 1997 in 98 ter obakrat zasedel 3. mesto. Na DP v Celju 1999 pa mi je uspel veliki met, ko sem v polfinalu in nato še v finalu premagal oba najboljša nasprotnika ter prvič osvojil naslov DRŽAVNEGA PRVAKA! Pomembna prelomnica je bil tudi nastop na Evropskem prvenstvu 1998 kar je bila moja največja želja. Trener reprezentance je bil takrat moj trener Ismet Ičanović in prav njemu ter g. Eminu Durakoviću gre zahvala za zaupanje ob nastopu v reprezentanci. Posamezno sem izgubil proti bivšemu Svetovnemu prvaku iz Italije, ekipno pa smo po zmagi nad Rusijo izgubili z predstavniki Litve.

Sodelovanje v reprezentanci in treningi z g. Barado so bili kljub nekaterim neprijetnim dogodkom izjemno doživetje in po teh treningih sem začel povsem drugače gledati na pripravljanje tekmovalcev za tekmovanja. V letu 1999 sem bil član reprezentance za nastop na Evropskem prvenstvu v Italiji kjer sem nastopal v ekipi in tudi posamezno ter zasedel 4-8 mesto. Izgubil sem proti kasnejšemu evropskemu in tudi svetovnemu prvaku iz Poljske.

Ekipno smo izgubili proti predstavnikom Litve. Znanje in izkušnje, ki sem jih s svojim nastopanjem pridobil sem tako lahko uporabljal tudi v klubu in kmalu po ustanovitvi so člani našega kluba začeli nizati izjemne rezultate. Poleg mene je prvi v reprezentanci na EP v Italiji 1999 nastopil tudi Roman Pungartnik.

Pomembno mesto pri mojih uspehih v športni karieri velja tudi g. Williyu van de Mortelu iz Nizozemske. Naša volja do dela in znanje g. Willya van de Mortela je zgradila in ponesla našo ekipo na Svetovno prvenstvo 1999 v Argentino kjer je ekipa Slovenije dosegla naravnost fantastičen uspeh – postali smo VICE SVETOVNI PRVAKI v kategoriji borbe ekipno.Ta rezultat je začinil še Tomaž Barada s svojim prvim naslovom Svetovnega prvaka, jaz pa sem po zmagi nad Nepalom, Tajikistanom izgubil proti Američanu in zasedel 8-16 mesto.